»33 let je že, predvsem smo bili takrat še relativno mladi, kariere so bile pred nami, a bili smo pripravljeni braniti Slovenijo, ker se nismo strinjali s tistim, kar se je v tistem času dogajalo. Danes pa moram reči, da so občutki mešani, vendar pa sem ponosnen, da smo branili svojo domovino, Republiko Slovenijo.«
»Mi smo imeli na svoji strani slovenski narod, zato smo se čutili močne in bi lahko rekel, da smo se čutili nepremagljive, ker je za nami stala cela Slovenija in tudi oborožene strukture tistega časa, takrat še milica, ki je bila oborožena.«
»Bili smo na rezervnem vojaškem poveljniškem mestu v Zgornji Pohanci, bil sem poveljnik voda 25. območnega štaba, moj brat pa namestnik. Iz Brežic je prinesel zastavo, ki smo jo obesili v jedilnici počitniškega doma, kjer smo bili nastanjeni, to si bom zapomnil za vse življenje, ker sem takrat prvič v rokah imel novo slovensko zastavo in tudi to zastavo imamo danes shranjeno v muzeju.«
»Strah se vedno pojavi. Pred bojem vlada tista negotovost, ko ne veš, kaj bo, sploh zame, ker sem ziheraš, je bilo še težje. Ampak, ko enkrat dobiš ukaz, potem točno veš, kaj je treba narediti, in delaš kot stroj, časa za razmišljanje ni, ker te to lahko stane tudi življenja.«
